Kolikor se spomnim, sem bil prekomerno težek že nekje od desetega leta, pravi Aleksander, ki v nadaljevanju opiše svojo pot transformacije.
Gibanje mi sicer nikoli ni bilo povsem tuje. Ukvarjal sem se z različnimi športi, najdlje s karatejem, kjer mi je šlo tudi dobro. Težava je bila drugje. Nikoli si nisem znal postaviti prave meje pri hrani, nisem imel veliko znanja o prehrani in predvsem nisem imel zdravega odnosa do nje.
Dolgo sem skrbela za druge in nekje na poti pozabila nase. Ko je zmanjkalo energije, kondicije in motivacije, sem naredila prvi korak – prijavila sem se na brezplačen posvet v Center Gibanja. Moja največja sprememba niso kilogrami, ampak to, da sem ponovno našla sebe, pravi Branka, ki v nadaljevanju deli svojo zgodbo.
V Center Gibanja sem pravzaprav prišel malo iz heca in malo iz radovednosti. Želel sem izgubiti nekaj kilogramov, ki so se nabrali po tem, ko sem prenehal kaditi, in preveriti, ali lahko naredim kaj dobrega zase. Takrat še nisem vedel, da bodo treningi vplivali na veliko več kot samo na številko na tehtnici.
Dolga leta sem vedela, da bi morala nekaj spremeniti. Prekomerna telesna teža, pomanjkanje kondicije, hitrejša utrujenost ter občasne bolečine v sklepih in hrbtu so se postopoma začele poznati tudi v vsakdanjem življenju. Imela sem manj energije, manj sem se gibala in aktivnosti, ki bi si jih želela početi, so postajale vedno večji napor. Pri 56 letih sem se odločila, da je dovolj odlašanja.
Dolga leta sem se hujšanja loteval podobno kot veliko ljudi. Začel sem z veliko motivacije, nekaj časa vztrajal, nato pa se je vse skupaj končalo z jojo učinkom in vrnitvijo k starim navadam. Ko je moja telesna teža dosegla približno 130 kilogramov, pa ni šlo več samo za videz. Moj oče je imel vse življenje težave z visokim krvnim tlakom in prekomerno telesno težo, nato pa je umrl zaradi srčnega infarkta. Nisem želel, da je to tudi moja usoda.
Zdrav življenjski slog je bil nekoč zame nekaj, o čemer nisem veliko razmišljala, pravi Anita. Moj vsakdan je bil precej enoličen, gibanja je bilo premalo, slabe navade pa so počasi postale nekaj normalnega. Tudi vsakodnevna utrujenost se mi ni zdela nič posebnega. Danes, ko pogledam nazaj, vidim stvari drugače. Bila sem brez prave energije in, če povem čisto po svoje, počutila sem se »staro«. Potem pa je prišel trenutek, ko sprememba ni bila več samo nekaj, kar bi bilo dobro narediti, ampak nekaj, kar sem želela narediti zase.
