Mijina zgodba: Shujšala sem, pa si želim, da ne bi

Dolgo sem verjela, da bo manj kilogramov pomenilo več sreče. Da bom končno dovolj, ko bo številka na tehtnici dovolj nizka. Vendar je moja zgodba dokaz, da hujšanje ni prineslo sreče, ampak še globlji boj s sabo. To ni zgodba o dieti. To je zgodba o odnosu do hrane, telesa in lastne vrednosti. Če si se kdaj ujela v krogu stradanja, prenajedanja ali večnega nezadovoljstva s sabo, potem boš v teh vrsticah morda našla tudi del sebe.

Ko je tehtnica postala merilo moje vrednosti

Kot majhna punčka sem bila vedno močnejša od svojih vrstnikov. Dan preverjanja športno vzgojnega kartona, v osnovni šoli, je bil zame največja nočna mora. Tisti dan ni bil le test vzdržljivosti. Bil je test moje vrednosti.

Eden za drugim smo stopili na tehtnico, učiteljica pa je številko prebrala naglas pred celim razredom. Ta trenutek mi je še danes živ v spominu. Fantje so se hihitali. Norčevali so se iz številk deklet. Primerjali. Komentirali. Stala sem v vrsti in v sebi ponavljala samo eno misel: prosim, naj nimam najvišje številke.

Poletja so mi povzročala tesnobo. Vedela sem, da bodo prišla lahka oblačila, kopalke, primerjanja. Najhuje pa je bilo konec poletja, ko smo kupovali nova oblačila za jesen. Vedno sem potrebovala dve ali tri številke več kot ostali otroci moje starosti.

In čeprav mi tega nihče ni povedal naravnost, sem sama sebi začela govoriti: Grda sem. Debela sem. Nisem sposobna, nisem dovolj. Stara sem bila deset let in že sem nosila težo teh besed.

Sladkarije kot tolažba in skrivnost

Sladkarije so bile moje zaveznice. Ko sem bila žalostna, jezna ali sem se počutila osamljeno, sem jedla. Hrana je postala moje čustveno zatočišče.

Starši so želeli dobro, sladkor so omejevali, ker so me želeli zaščititi. Vendar sem takrat to doživljala kot prepoved ljubezni. Zato sem začela skrivati. Sladkarije sem jedla na skrivaj. Papirčke sem tlačila v žepe, pod posteljo, med zvezke. Kamorkoli, samo v smeti ne, kjer bi jih kdo našel.

Že kot otrok sem razvila odnos do hrane, ki ni bil povezan z lakoto, ampak z bolečino.

Ko je hujšanje postalo potrditev

Pri šestnajstih sem stopila v srednjo šolo in hkrati v svet socialnih omrežij. Tam so bila dekleta s “popolnimi” postavami. Nasmejana. Samozavestna. Sprejeta. Družba mi je povedala, kaj je lepo. In jaz sem to vzela za resnico.

Začela sem z majhnimi koraki. Ne jem več sladkarij. Pijem samo vodo. Jem več zelenjave. Kile so začele padati. Z njimi pa je rasla moja volja. In še nekaj drugega. Komentarji. “Omg, kako si shujšala. “Vau, prelomila se boš, daj pojej kaj.” To so bile zame svete besede. Manj kot sem pojedla, več potrditve sem dobila.

Naučila sem se enačbe, ki me je skoraj uničila: manj hrane pomeni več vrednosti.

V treh mesecih sem izgubila 25 kilogramov. Izgubila sem menstruacijo. Izgubila sem energijo. Hoja 200 metrov od avtobusne postaje do gimnazije me je izčrpala. Toda meni je bilo to všeč. Mislila sem, da končno postajam dovolj.

Na Instagramu sem sledila dekletom, ki so delile “trike”, kako jesti čim manj. Kako prelisičiti telo. Kako ignorirati lakoto. Danes vem, da se sploh nisem imela rada.

Ko hrana postane sovražnik

Vedela sem, da imam problem, ko me je začelo biti strah hrane. Ko sem se bala družinskih kosil. Ko me je bilo strah, da mi bodo ponudili tortico. Vrhunec je bil trenutek, ko mi je sošolka ponudila pomarančo. Zavrnila sem jo. Ponudila mi jo je še enkrat. Jaz pa sem planila v jok, ker pomaranča ni bila vključena v mojih 800 kalorij na dan.

Moje telo tega ni zdržalo. Bila sem kot megla. Brez energije. Brez življenja. Športala sem zato, da sem pokurila še več kalorij. Tekla sem do izčrpanosti.

Potem pa je prišel prvi napad prenajedanja. Moje telo je vzelo nazaj, kar mu je bilo odvzeto. In jaz sem se začela vrteti v novem krogu. Stradanje, prenajedanje, obsojanje, kaznovanje. Ta krog je trajal leta.

Ko sem padla na dno

časoma sem pridobila 40 kilogramov. Borila sem se z boleznijo, iz katere nisem znala izstopiti. Kompulzivno prenajedanje je postalo moj vsakdan.

En teden sem si obljubila 1200 kalorij na dan. Po treh dneh sem se prenajedla do slabosti. Tisti občutek ob prenajedanju je bil kot trans. Nato pa prebujenje in val krivde. In spet od začetka.

Šport sem začela sovražiti, ker sem ga povezovala s kaznijo. Gibanje ni bilo več svoboda. Bilo je odplačevanje dolga.

Dan, ko sem na tehtnici zagledala trimestno številko, se mi je vtisnil v spomin. To je bil trenutek, ko sem vedela, da sama ne zmorem več.

Prelomnica v Centru Gibanja

Moj partner je videl mojo bolečino. Z ljubeznijo me je odpeljal do Katarine v Center Gibanja. Katarina je takoj videla skozi mene. Ni videla kilogramov. Videla je ranjeno dekle, ki ne zna več biti nežna do sebe.

Tam sem začela korenito spreminjati odnos do sebe. Hrano sem začela dojemati kot energijo in ne kot čustveno orodje. Gibanje sem začela dojemati kot darilo telesu in ne kot kazen. Ljubezen do sebe sem začela razumeti kot sprejemanje, poslušanje in spoštovanje svojih potreb.

Postopoma sem se naučila, da skrb zase ni omejevanje. Ni stradanje. Ni kaznovanje. Je odgovornost, zrelost in sočutje, tako sem po letih nezadovoljstva končno Zaživela v svoji koži.

Danes

Danes sem zaljubljena v gibanje. Zaljubljena v občutek moči. Zaljubljena v to, da lahko skrbim zase na način, ki ni več pogojen s kaznijo ali strahom.

Hrana ni več moj sovražnik. Gibanje ni več odplačevanje dolga. Moje telo ni več projekt, ki ga moram popraviti, ampak dom, za katerega skrbim.

Prav zaradi vsega, kar sem prehodila, sem danes postala coachinja. Razumem, ker sem bila tam. Ne učim iz teorije, učim iz izkušnje, iz padcev in iz poti nazaj. Ne gradim rezultatov na omejevanju. Gradim jih na odnosu. Na spoštovanju telesa, postopnosti in notranji moči.

Če si se v katerem delu prepoznala, želim, da veš nekaj pomembnega. Nisi sama. In iz tega kroga se da izstopiti. Ne s kaznijo. Z razumevanjem. Skupaj lahko zgradiva tisto pravo tebe.