Vadba po poškodbi: samo upala sem, da obstaja vsaj kakšna vaja, ki jo še lahko delam – zgodba Maje iz Centra gibanja

Ko mi je nekdanja sošolka Saša pripovedovala o Centru Gibanja, sem prvič pomislila, da bi bila morda vadba po poškodbi mogoča tudi zame. Sama je imela precej zdravstvenih težav in povedala mi je, da ji je vadba življenje spremenila na bolje. Takrat sem si rekla: mogoče pa obstaja nekaj tudi zame. Mogoče lahko tudi jaz ponovno začnem delati nekaj za svoje telo, pravi Maja in nadaljuje.

Za mano sta bili dve leti skoraj brez aktivnosti. Imela sem zlomljena oba gležnja, v enem pa so se pojavili izrastki, ki so gibljivost omejili do te mere, da nisem mogla več niti normalno na sprehod. Aktivnosti, ki sem jih imela rada, so ena za drugo izginjale iz mojega življenja. Hribi so odpadli. Smučanje je odpadlo. Kolesarjenje prav tako. Zaradi spremenjenega načina hoje me je začelo boleti še koleno, težave pa sem imela tudi z medvretenčnimi ploščicami v ledvenem in vratnem delu hrbtenice.

Po dveh letih brez prave aktivnosti sem izgubila veliko mišične moči, bolečine pa sem čutila v različnih sklepih. Najtežji je bil občutek, da sploh ne vem več, kaj še lahko počnem. Nisem sanjala o zahtevnih treningih ali velikih športnih dosežkih. Samo upala sem, da obstaja vsaj kakšna vaja, ki jo še lahko delam.

Vadba po poškodbi se mi je doma zdela preveč tvegana

Pred prihodom v Center Gibanja sem poskušala telovaditi sama ob vodenih vadbah na televiziji in YouTubu. Toda ves čas sem bila negotova. Nisem vedela, katere vaje so glede na moje zdravstvene težave zame primerne, kaj izvajam pravilno in s čim bi si lahko morda celo škodovala.

Počasi sem postajala obupana. Nikoli nisem bila velika športnica, vendar sem se rada gibala. Imela sem svoje aktivnosti, v katerih sem uživala, potem pa so zaradi zdravstvenih težav skoraj vse odpadle. Želela sem si predvsem ponovno okrepiti mišice, saj sem vedela, da potrebujem moč za podporo sklepom, boljšo gibljivost in boljše počutje.

Strah me ni bilo toliko samega treninga. Bolj sem se spraševala, ali bom jaz sploh še lahko »telovadila«. Vedela sem, da verjetno ne bom mogla početi vsega kot nekoč, toda želela sem si vsaj začeti.

Težko je gledati druge, ko se spomniš, kaj vse si nekoč zmogel

Na prve treninge sem prišla vesela in polna pričakovanj. Hkrati pa so bili prisotni tudi težki trenutki. Ko sem gledala, kaj počnejo drugi, sem se spomnila, kaj vse sem nekoč zmogla sama. Zdaj pa sem imela občutek, kot da sem ponovno povsem na začetku.

Potem me je začelo boleti še v križu. Moja prva misel je bila, da se je s hrbtenico ponovno zgodilo nekaj novega. Poklicala sem trenerko Tejo, ona pa me je pomirila in spodbudila, naj vseeno pridem, da bova pogledali, kaj se dogaja in kaj lahko prilagodiva.

Danes sem zelo vesela, da takrat nisem odnehala.

Prav takšni trenutki so mi pokazali, kako pomembno je, da vadba po poškodbi ni samo seznam vaj, ki jih nekdo dobi in nato izvaja sam. Zame je bilo ključno, da imam ob sebi nekoga, ki me posluša, pozna moje omejitve in trening prilagodi temu, kar moje telo v tistem trenutku zmore.

Spoznala sem, da fitnes ni samo za mlade in zdrave

Pred prihodom nisem vedela, da obstajajo trenerji, ki znajo delati tudi z ljudmi z različnimi zdravstvenimi omejitvami. Fitnes sem si predstavljala predvsem kot prostor za mlade, zdrave in dobro telesno pripravljene ljudi.

V Centru Gibanja sem spoznala nekaj drugega. Trenerji so potrpežljivi, znajo poslušati, spodbujati in tudi pomiriti, ko te je strah. Predvsem pa znajo vaje prilagoditi posamezniku. Ni pomembno samo, kako lahko zdrav človek postane še močnejši ali bolje izgleda. Pomembno je tudi, kako lahko nekdo z omejitvami postopoma pridobiva moč in sposobnosti za vsakdanje življenje.

Včasih se pošalim, da so trenerji skoraj kot župniki v spovednici ali medicinske sestre. 😄 Vedno nekdo pride z novo zgodbo: »Mene boli koleno, mene križ, meni je tam nekaj škrtnilo …« Toda ravno občutek, da lahko poveš, kaj se dogaja, in da te nekdo dejansko posluša, mi pomeni ogromno.

Ravno ko sem napredovala, me je zdravje ponovno vrnilo nazaj

Moja pot nikakor ni bila ravna črta navzgor. Začela sem pridobivati nekaj mišične moči, izboljševali sta se gibljivost in splošno počutje, predvsem pa sem dobivala več upanja. Nato so se pojavile nove zdravstvene težave.

V določenih obdobjih sem imela občutek, da sem po nekaj mesecih napredka ponovno na začetku. Vedno znova se je pojavilo nekaj novega in prav to je bila verjetno moja največja preizkušnja. Velikokrat bi bilo najlažje reči: očitno moje telo tega ne zmore.

Toda vztrajala sem.

Pri tem mi je ogromno pomenila Teja. Tudi ko se je pojavila nova težava, mi ni pustila občutka, da je vsega konec. Če nečesa nisem mogla izvajati, sva iskali, kaj lahko naredim namesto tega. Dajala mi je upanje, da lahko kljub vsem oviram še vedno napredujem.

Po operaciji gležnja sem ponovno začela pridobivati gibljivost

Vmes sem prestala še eno operacijo gležnja, pri kateri so mi odstranili izrastke, ki so omejevali gibljivost. Po posegu mi je Teja pripravila tudi vaje za gleženj in postopoma sem začela opažati spremembe.

Gibljivost se izboljšuje, kar mi pomeni ogromno. Ker je od posega minilo še razmeroma malo časa, so bolečine še prisotne, vendar sem zelo zadovoljna s smerjo napredka.

Največ pa mi pomenijo stvari, ki se komu drugemu morda zdijo povsem običajne. Ponovno lahko grem na sprehod. Počasi razmišljam tudi o tem, da bi ponovno sedla na kolo. Veselim se novih treningov in tega, kaj bom lahko naredila čez nekaj mesecev. Po dveh letih, ko sem izgubljala eno aktivnost za drugo, imam prvič ponovno občutek, da lahko nekatere stvari začnem dobivati nazaj.

Vadba po poškodbi mi je vrnila predvsem upanje

Danes imam več mišične moči, boljšo gibljivost in boljše splošno počutje. Toda največja sprememba zame ni nekaj, kar bi lahko izmerila. Dobila sem več upanja in poguma.

Skozi celoten proces sem se naučila, da znam vztrajati tudi takrat, ko že mislim, da me bo zdravje prisililo, da odneham. Ravno to je bila moja največja težava. Ves čas nekaj novega. Ravno ko se je nekaj izboljšalo, se je pojavila naslednja preizkušnja.

Danes pa ponovno verjamem, da bom mogoče še zmogla stvari, za katere sem že mislila, da so ostale v preteklosti. Zato zame vadba po poškodbi ni samo trening mišic. Je način, kako postopoma ponovno pridobivam zaupanje v svoje telo.

Gibanje ni pomembno samo zaradi videza

Če bi danes govorila z nekom, ki ima podobne težave, bi mu svetovala, naj preveri, kakšna strokovno vodena vadba je glede na njegovo zdravstveno stanje primerna.

Gibanje ni pomembno samo zato, da smo videti bolje. Pomembno je tudi za ohranjanje moči, gibljivosti in sposobnosti, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju. Kot radi rečemo po 50. letu, je to naložba za prihodnost.

Mislim, da veliko ljudi predolgo čaka zato, ker so obupani in ne vedo več, kaj lahko naredijo. Nekateri si ne upajo niti v fitnes, ker si predstavljajo prostor, kjer trenirajo samo mladi, zdravi in telesno pripravljeni ljudje. Tudi sama nisem vedela, da obstajajo trenerji, ki razumejo zdravstvene omejitve in znajo vadbo prilagoditi temu, kar človek trenutno zmore.

Danes komaj čakam, da pridem na trening

Danes se treningov veselim. Pričaka me glasba, Emil me opozori, naj se držim ravno, Srečko veselo pomaha, ostali pa pozdravijo, nasmejijo in poskrbijo, da se počutim dobrodošlo.

Posebno mesto na moji poti pa ima moja Teja. Mlada trenerka, ki zna poslušati in razumeti. Ki ni izgubila potrpljenja niti takrat, ko je bilo pri meni vedno nekaj novega. Ko se je moje stanje spremenilo, mi je prilagodila trening, napisala nove vaje in me vedno znova spodbujala, naj gledam naprej.

Zato sem hvaležna, da mi je Saša povedala za Center Gibanja. Ne samo zato, ker danes zmorem več, ampak ker sem po dolgem obdobju, ko sem imela občutek, da mi zdravstvene težave eno za drugo jemljejo stvari, ki sem jih imela rada, ponovno dobila nekaj zelo pomembnega: upanje.

Danes sem ponosna že takrat, ko opazim malo več mišic. Ko grem na sprehod. Ko naredim nekaj, česar pred nekaj meseci nisem mogla. Ali preprosto takrat, ko vem, da sem po dolgem času ponovno naredila nekaj zase. Na začetku sem si želela samo, da bi obstajala vsaj kakšna vaja, ki jo še lahko delam. Danes pa razmišljam o tem, kaj vse bom mogoče še lahko počela.

Tudi ti zaradi poškodb ali zdravstvenih omejitev ne veš, kako ponovno začeti z gibanjem?

Če tudi ti zaradi poškodb ali zdravstvenih omejitev ne veš, kako ponovno začeti z gibanjem, ti ni treba začeti tam, kjer si bil nekoč. Pomembno je upoštevati trenutno zdravstveno stanje in vadbo prilagoditi.

Prijavi se na uvodni posvet. Skupaj bomo pogledali tvoje trenutno stanje, omejitve in cilje ter poiskali način vadbe, ki bo prilagojen tebi.