Vadba po 50. letu: Na začetku brez opornice za koleno nisem mogla telovaditi. Danes brez težav sledim svoji vnukinji – zgodba Nevenke iz Centra gibanja

Na začetku sem trenirala z opornico za koleno

Prvih treningov se dobro spomnim. Zaradi težav s kolenom sem potrebovala elastično oporo, po vadbi pa so me bolele praktično vse mišice. Takrat sem si večkrat mislila: »Kako bo to sploh šlo?« Kljub temu sem vztrajala.

Sčasoma sem opazila, da zmorem vedno več. Prišla je večja moč, izboljšali sta se kondicija in vzdržljivost, postopoma pa sem lahko vaje začela izvajati tudi brez opornice za koleno. Ko sem videla, da napredujem, sem si začela postavljati vedno nove cilje. Stvari, ki so se mi na začetku zdele težke, so postajale dosegljive.

V Center Gibanja me je pravzaprav spravil sin

Za začetek je bil v veliki meri zaslužen moj sin Anže, ki je že dlje časa hodil v fitnes. Večkrat mi je rekel, naj grem z njim in poskusim. Najprej sem pod njegovim vodstvom izvajala nekaj vaj, pozneje pa sem se prijavila na vodene treninge v Centru Gibanja. Danes si skoraj ne predstavljam več, da ne bi hodila na trening.

Spomnim se tudi Anžeta Skaze, ki mi je rekel, da »ni funkcionalca dvakrat tedensko«. 😄 Danes treniram trikrat na teden in trening je postal del mojega rituala. Ko pomislim, koliko truda sem vložila v to, da sem prišla do sem, vem, da želim doseženo tudi ohranjati. Tudi takrat, ko se mi kdaj ne ljubi.

Vadba po 50. letu mi je pokazala, da zmorem veliko več

Ko sem sčasoma začela opažati, da moje telo zmore več, sem dobila tudi željo po novih ciljih. Pridobivala sem moč, kondicijo in vzdržljivost, posledično pa sem imela več energije in se bolje počutila.

Spremembe opažam tudi pri povsem vsakdanjih stvareh. Danes lažje prenašam bremena in ne potrebujem vedno nekoga, ki bi mi pomagal, kadar je treba nekaj težjega dvigniti ali prestaviti.

Med hujšanjem pa sem bila še posebej vesela, ko sem videla, da sem ob rednih treningih ohranila skoraj vso mišično maso. To mi je dalo še dodatno potrditev, da napredek ni samo številka na tehtnici. Danes sem nase ponosna.

Največ mi pomeni, da lahko sledim svoji vnukinji

Čas z otroki in vnuki mi je zelo pomemben. Imam vnukinjo in ona je pravzaprav edini razlog, zaradi katerega sem pripravljena prestaviti trening. Prav pri druženju z njo pa najbolj občutim, kaj mi je redna vadba dala. Zaradi boljše telesne pripravljenosti se veliko lažje prilagajam njeni živahnosti. Lahko ji sledim pri igri, imam več moči in vzdržljivosti ter lahko brez zadržkov uživam v trenutkih z njo. In ravno to mi največ pomeni.

Ne treniram samo zato, da bi bila boljša na treningu. Želim biti sposobna živeti življenje, ki mi je pomembno. Če mi trening omogoča, da imam več energije za svojo družino in da lahko sledim svoji vnukinji, potem vem, zakaj se vedno znova vračam.

Leta niso ovira za trening

Ena od stvari, ki sem jih spoznala na svoji poti, je, da leta niso ovira. Pomembno je, da se na začetku vadbo prilagodi starosti, telesni pripravljenosti in sposobnostim posameznika.

Zato bi vsakomur, ki razmišlja o začetku, svetovala, naj začne čim prej. Za nove cilje ni nikoli prepozno. Treba je samo začeti, potem pa z nekaj volje stvari postopoma stečejo.

Tudi sama imam še en cilj. Želim si, da bi se nekoč lahko brez težav z rokami potegnila navzgor na drogu. Mislim, da se temu pravilno reče pull up. Ne vem, ali in kdaj mi bo uspelo, vendar mi je všeč, da imam cilj. Cilj mi daje dodatno motivacijo.

Center Gibanja je postal moj prostor za odklop

Center Gibanja mi danes pomeni veliko več kot samo prostor, kamor pridem opravit trening.

Je prostor, kjer se sprostim in razbremenim vsega, kar se nabere v službi in čez dan. Trening je postal moj ventil. Fizični napor se spremeni v mentalni mir in mi pomaga ponovno najti ravnovesje. Zato za trening niti ne potrebujem več neke posebne motivacije. Postal je del mojega življenja. Pomemben pa je tudi odnos trenerjev. Zame dober trener pomeni nekoga, ki te sliši, spodbuja in razume, predvsem pa je prijazen in dobre volje.

Ko vstopiš v Center Gibanja, veš, da si sprejet

Veliko mi pomenita tudi podpora in občutek skupnosti. Ko vstopim v Center Gibanja, nimam občutka, da zaradi svojih let ali sposobnosti ne spadam sem. Počutim se enakovredno drugim in sprejeto.

Med seboj se razumemo, podpiramo in spodbujamo. Posebno energijo ustvarjajo tako trenerji kot ljudje, s katerimi treniramo. Prav ta povezanost mi daje dodaten zagon in naredi vsak obisk prijeten. Mislim, da je ravno to eden od razlogov, zakaj sem vztrajala tudi takrat, ko ni bilo najlažje.

Danes mi ni pomembno samo, kaj zmorem na treningu

Ko pogledam svojo pot, vidim veliko več kot samo izboljšanje kolena. Z rednimi treningi sem okrepila telo, izboljšala moč in kondicijo ter si ustvarila svoj prostor za dobro počutje in osebno rast. Predvsem pa sem dobila občutek, da zmorem.

Na začetku sem se spraševala, kako bom sploh trenirala s svojim kolenom. Danes razmišljam o novih ciljih, ohranjanju rezultatov in o tem, kaj vse bi še rada zmogla. In ko lahko brez težav sledim svoji vnukinji, vem, da je bil ves vložen trud vreden.

Če razmišljaš o vadbi po 50. letu, ne čakaj na trenutek, ko boš »dovolj pripravljen«

Začetek prilagodimo tvoji starosti, trenutni telesni pripravljenosti in morebitnim omejitvam. Pomembno je, da začneš tam, kjer si danes. Prijavi se na brezplačen uvodni posvet in naredi prvi korak zase.