Leta sem skrbela za druge in pozabila nase. V Centru Gibanja sem ponovno našla sebe – zgodba Branke

Ko danes pogledam nazaj, se zavedam, da največja sprememba ni bila na mojem telesu. Zgodila se je v meni.

Preden sem stopila skozi vrata Centra Gibanja, se v svoji koži nisem več dobro počutila. Imela sem nekaj odvečnih kilogramov, bila sem brez kondicije in prave motivacije za vadbo. Moje telo je postalo okorelo, spremljale pa so me tudi bolečine v sklepih, predvsem v kolenih. Vse to ni vplivalo samo na moje počutje. Opazila sem ga pri vsakodnevnih stvareh, ki bi morale biti samoumevne. Težje sem uživala na sprehodih s psom, pri igri z otrokom in pri drugih aktivnostih, ki sem jih nekoč opravljala brez razmišljanja.

Najtežje pa je bilo nekaj drugega. Vedela sem, kakšna sem bila nekoč.

Šport je bil nekoč velik del mojega življenja

Od malih nog je bilo gibanje del mene. Trenirala sem rokomet, hodila v hribe in šport mi je predstavljal način življenja. Potem pa se je zgodilo življenje. Veliko lepih trenutkov, vendar tudi težkih preizkušenj.

Postala sem mama, doživela nekaj velikih izgub in nekje na tej poti sem pozabila nase. Skrb za druge je počasi postala pomembnejša od skrbi zase. Gibanja je bilo vedno manj, jaz pa sem se vedno bolj oddaljevala od tiste živahne in aktivne različice sebe, ki sem jo poznala.

Seveda sem večkrat poskusila začeti sama. Tekla sem, telovadila doma in vedno znova začela z mislijo: »Saj sem bila športnica. To bom zmogla.« Toda začetno navdušenje je običajno trajalo samo nekaj dni. Motivacija za vadbo je izginila in ponovno sem odnehala.

Ugotovila sem, da ne potrebujem več volje, ampak podporo

Dolgo sem mislila, da je težava samo v meni. Da bi morala biti bolj disciplinirana in se preprosto prisiliti k vadbi. Potem pa sem si prvič priznala, da morda ne potrebujem še več volje, ampak podporo.

Če sem iskrena, sem imela pred prihodom tudi kar nekaj predsodkov o fitnesu. Vedno sem bila prepričana, da je bolje telovaditi zunaj in da vseh naprav v fitnesu pravzaprav ne potrebuješ. Že po prvih obiskih Centra Gibanja sem ugotovila, da sem si vse skupaj predstavljala precej drugače. Nisem dobila občutka, da moram karkoli dokazovati. Nihče ni pričakoval, da moram že prvi dan biti v odlični formi. Dobila sem predvsem občutek, da sem sprejeta takšna, kot sem prišla.

Prvi treningi so mi pokazali, da lahko spet uživam v gibanju

Prvi treningi so bili ravno prav zahtevni in prilagojeni mojim sposobnostim. Predvsem pa so bili zabavni. Treningi so bili raznoliki in prav to mi je pomagalo, da sem želela prihajati nazaj.

Posebno mesto v moji zgodbi ima trenerka Kaja M. Znala me je spodbuditi tudi v obdobjih, ko življenje ni bilo najlažje. Ob njej sem imela občutek varnosti in zaupanja, zato sem veliko lažje vztrajala tudi takrat, ko sama nisem imela najboljšega dne.

Takrat sem začela razumeti, da motivacija za vadbo ne pomeni, da se ti mora vedno ljubiti na trening. Včasih pomeni samo to, da imaš okoli sebe pravo okolje, ki ti pomaga nadaljevati.

Potem sem si poškodovala koleno

Nekaj mesecev po začetku treningov sem si doma poškodovala koleno. Bala sem se, da bom morala z vadbo prenehati ravno takrat, ko sem končno našla svoj ritem. Namesto tega smo treninge prilagodili mojim trenutnim zmožnostim. Postopoma sem ponovno pridobivala moč in stabilnost ter nadaljevala z gibanjem v okviru tega, kar sem zmogla.

Danes nimam več občutka nestabilnega kolena ob vsakem naporu. Ponovno lahko uživam tudi v pohodih, za zdaj sicer na nekoliko lažjih turah, vendar z občutkom, da se vračam k stvarem, ki sem jih nekoč imela rada.

Prvih rezultatov nisem videla v ogledalu

V Center Gibanja sem prišla konec januarja 2026. Toda prve spremembe, ki sem jih opazila, niso bile kilogrami ali sprememba postave. Začutile so se v meni.

Po nekaj treningih sem bila bolj sproščena, bolj zbrana in predvsem bolj zadovoljna sama s sabo. Po dolgem času sem ponovno dobila občutek, da želim svoje življenje postaviti na pravo mesto. Šele kasneje so začele prihajati tudi fizične spremembe. Postajala sem močnejša, telo se je začelo spreminjati, vsakodnevna opravila pa so postajala lažja. Pri igri z otrokom nisem bila več tako zadihana in okorna. Imela sem več energije, več veselja in ponovno več želje po gibanju.

Počasi sem začela prepoznavati tisto živahno različico sebe, za katero sem mislila, da sem jo nekje na poti izgubila.

Danes trening pogrešam

Danes je gibanje del mojega življenja. Če zaradi drugih obveznosti nekaj dni ne pridem na trening, ga pogrešam. Nikoli si nisem mislila, da bom to rekla: trening je postal moj čas. Čas, ki ga namenim sebi. Ko lahko za trenutek odložim druge skrbi in naredim nekaj dobrega zase. Vsak trening mi vrača nekaj, česar dolgo nisem imela: občutek, da zmorem.

In ravno zato danes moja motivacija za vadbo ne temelji več samo na tem, kako je videti moje telo. Gibam se predvsem zaradi tega, kako se zaradi gibanja počutim.

Kaj pa, če ne spadam v fitnes?

Center Gibanja bi priporočila predvsem ljudem, ki se trenutno ne počutijo dobro v svoji koži, so izgubili motivacijo ali imajo občutek, da so obstali na mestu.

Mislim, da veliko ljudi predolgo čaka. Govorimo si, da nimamo časa, da fitnes ni za nas ali da moramo najprej postati nekoliko bolj »fit«, preden sploh stopimo skozi njegova vrata. Nekatere ustavi tudi slaba samopodoba in strah pred tem, kako jih bodo videli drugi.

Tudi sama sem nekoč razmišljala podobno. Danes vem, da ti ni treba najprej postati samozavesten, da začneš. Včasih samozavest začneš graditi ravno s tem, ko narediš nekaj, česar si se prej bal.

Največji korak ni bil prvi trening

Dolgo sem mislila, da bo najtežji prvi trening. Danes vem, da je bil največji korak nekaj drugega: dovoliti sem si morala sprejeti pomoč.

Ko narediš ta korak, nisi več sam. Ob pravih ljudeh, podpori in strokovnem vodenju postane pot lažja, predvsem pa veliko prijetnejša. Moja zgodba zato ni zgodba o izgubljenih kilogramih, ampak o tem, kako sem ponovno našla sebe. Mislila sem, da sem naredila samo prvi korak skozi vrata Centra Gibanja. V resnici sem stopila na pot povsem novega načina življenja.

Tudi ti čakaš, da se bo nekega jutra pojavila popolna motivacija za vadbo?

Če tudi ti čakaš, da se bo nekega jutra pojavila popolna motivacija za vadbo, morda čakaš na napačno stvar. Ni treba, da imaš vse razčiščeno, da si samozavesten ali da že veš, kako trenirati.

Včasih je dovolj, da narediš prvi korak in dovoliš, da ti pri naslednjih nekdo pomaga.

Prijavi se na brezplačen uvodni posvet in začni tam, kjer si danes.